Spletni dnevnik Erasmus študentke: april 2013

Ahoj. Ponovno je minil nov teden mojega študija v tujini. Včeraj sem ugotovila, da nisem objavila nobene slike mojega faksa, zato bom danes objavila eno. Da ne bo kdo mislil, da se tukaj le zabavam, naj povem, da sem začela pisati prve seminarske naloge. Precej težko je pisati v angleščini, saj moramo uporabljati pravne izraze. Ampak mislim da bo šlo, saj imam še dober mesec časa.

Med drugimi novicami je najpomembnejše vreme. Pomlad se je končno odločila, da bo prišla iz svojega skrivališča. Zelo je toplo, tudi do 23 stopinj Celzija. Seveda to predstavlja majhno težavico zame, saj nimam spomladanskih in poletnih oblek tukaj. Ne vem, kaj sem mislila, da sem vzela le zimske stvari. Tako da, če si kdo želi priti na obisk v Brno…sedaj je idealni čas.

Ta vikend se je precej dogajalo. V sredo je Zala praznovala rojstni dan. Nejc je organiziral lepo presenečenje in je zbral precej ljudi, da smo skupaj zapeli Vse najboljše. Nato smo imeli zabavo v Zalini sobi. Zabava je vključevala ples po posteljah, stolih, hodniku…Po pre-partiju smo zabavo prenesli v lokal v centru mesta.

Naslednji dan, to je v četrtek 11.4. smo imeli Tram party. To je izgledalo tako, da je vsaka od treh univerz v Brnu najela en tramvaj in vanj postavila zvočnike in točilne pulte, nato pa vanj spustila študente. Bilo je neverjetno. Ples in zabava v tramu med vožnjo po ulicah Brna. Vrhunci večera so bili obrazi mimoidočih, ki so čakali svoje tramvaje. Nikakor jim ni bilo jasno kaj se dogaja. Ljudje so v tramvajih skakali, na trenutke sem bila prepričana, da bomo iztirili saj se je tramvaj nevarno nagibal. Tramvaji so se trikrat ustavili v odročnih delih mesta in spustili potnike ven, da smo lahko zamenjali tramvaje. Bila sem prijetno presenečena, da nisem nikoli padla, saj so navadno vozniki tramvajev precej neuvidevni pri vožnji. Zabava se je zaključila v lokalu v mestu v zgodnjih jutranjih urah.

Petek je bil namenjen počivanju, zato sem bila zvečer le v centru na koktajlih. Ugotovila sem, da je bil to prvi večer s koktajli. Pravi ženski večer. Koktajli so bili božanski in precej poceni, 3 evre za koktajl. V lokalu so imeli tudi živo glasbo, tako da smo preživele prijeten večer.

V soboto smo pekle palačinke. Spekla sem svoje prve samostojne palačinke (kar pomeni, da sem sama naredila maso, jo zmešala in spekla palačinke). Vsi so se strinjali, da so bile odlične. Po palačinkah smo odšle v center pogledati nov lokal z imenom Metro. Bil je dobrodošla sprememba po mesecih 2faces-a.

V nedeljo smo odšli na jezero blizu Brna. Po naključju smo prišli tja ravno na dan otvoritve sezone tako, da je bilo zelo veliko ljudi ter stojnic s hrano in pijačo. Cel dan smo se martinčkali na soncu, kar je bilo po teh mrzlih mesecih naravnost božansko. Ko je postalo nekoliko bolj hladno, smo se igrali z frizbijem, da smo se ogreli. Mislim, da mi je šlo precej dobro, frizbi me je samo 3x zadel v glavo, pa še to le zato, ker se je nek genij odločil, da si bomo podajali frizbi in gumijasto račko hkrati. Kot si lahko mislite je zelo težko slediti dvema predmetoma, ki istočasno frčita po zraku.

Včeraj sem bila na Pubquizu in prvič nisem bila v ekipi, ki je bila zadnja. Bili smo predzadnji! To je velik uspeh zame. Večer sem zaključila, kot vsak teden v Santani.

Sedaj pa je čas, da se dobim s puncami za kosilo, tako da bom zaključila s pisanjem. Lep pozdrav in obiščite me kaj.

Pred faksom

Zalin rojstni dan

Tram party

Naš tram

Yeah ;)

Hahahah :D

Čas za menjavo tramov

Koktajli

Peka palačink

Počivanje med rundami palačink

Mmmmmmm

Na jezeru

Barvne sladke kokice

Jaz

Moje prvo soočenje s frizbijem

Frizbi

See yaa

Ahoj. Za mano je zelo lep vikend, saj sem bila na izletu na Poljskem. Na pot smo se odpravili v petek 5.4. ob šesti uri zjutraj. Najprej smo se ustavili v koncentracijskem kampu Auschwitz. Auschwitz najverjetneje ne potrebuje posebne predstavitve, pa vseeno da ponovim: to je bilo nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno. Sestavljen je bil iz treh glavnih taborišč in 45–50 manjših. Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča in mnoge podružnice: Auschwitz I. (koncentracijsko taborišče), Auschwitz II. (uničevalno taborišče-imenovano tudi Auschwitz-Birkenau) in Auschwitz III. (delovno taborišče). V taborišču je umrlo okoli 1.1 milijona ljudi. Najprej smo si ogledali Auschwitz I. Ogled smo začeli z kratkim filmom sestavljenim iz originalnih posnetkov in kratko predstavitvijo taborišča. Po ogledu filma smo se razdelili in skupine in si ogledali samo taborišče. Taborišče je ostalo skoraj enako, kot v času delovanja. Moram priznati, da je bil to najbolj turoben in grozljiv muzej v katerem sem kdaj bila. Veliko je k temu prispevala tišina, saj je vsaka skupina dobila slušalke, preko katerih si lahko poslušal vodičevo razlago, posledica tega je bila, da če si izklopil zvok slušalk in poslušal okolico, nisi slišal nič…videl si ogromno maso ljudi, ki si ogleduje muzej v popolni tišini. Tudi drugače je bilo razpoloženje turobno, še posebej, ko se približuješ vratom z napisom Arbeit macht frei. Pomisliš na vse ljudi, ki so brali ta napis in niso vedeli, da je edina pot do njihove svobode skozi dimnike krematorijev. Auschwitz I. na zunaj izgleda kot navadno naselje zgrajeno iz rdeče opeke. Simetrično postavljene zgradbe, peščene potke med njimi, drevesa…vendar se je iluzija normalnosti razblinila takoj ko smo vstopili v prvo hišo. Hiše so sestavljene iz dolgega hodnika in velikih sob na vsaki strani. V prvi hiši oziroma baraki so bile razstavljene slike zapornikov. Težko opišem občutke, ki te navdajajo med opazovanjem slike moških, žensk in otrok, ko bereš njihova imena in datume prihoda v taborišče, nato pa datum smrti. Povprečna življenjska doba ljudi v taborišču je bila 3 mesece. Le najmočnejši moški so včasih zdržali okoli enega leta. Delali so po 12 ur na dan, spali na tleh, v sobah je bilo nagnetenih tudi do 100 ljudi in več, jedli niso skoraj nič…resnično grozno. Vendar je bilo še hujše, ko smo si ogledali kupe stvari ki so jih nacisti zasegli ljudem. Cele sobe čevljev, stotine očal, kupi glavnikov, v eni izmed sob sta razstavljeni skoraj 2 toni človeških las…težko si predstavljaš, da je to le majhen del predmetov, ki so jih zasegli, saj so nacisti pred prihodom zaveznikov poskušali uničiti vse dokaze o obstoju taborišča. Nemogoče pa si je predstavljati količino ljudi, ki so jim ti predmeti pripadali. Prav tako so bile grozljive kaznovalne celice. Imeli so celice za stradanje, v katerih so v popolni temu pustili zapornike, da so umrli od lakote, celice v katere so natlačili ogromno ljudi in jih pustili, da se zadušijo. Imeli so tudi posebne ''stoječe'' celice v katerih so morali zaporniki stati, saj ni bilo prostora za sedenje ali ležanje. Ne znam si predstavljati, kako je moralo biti 12 ur delati, nato pa 12 ur stati v temi. Ni čudno da je večina ljudi umrla v 3 mesecih. V Auschwitzu I. smo si ogledali tudi edino plinsko celico, ki je niso uničili in krematorij. Nato smo se odpeljali v 3 kilometre oddaljen Auschwitz II. Imenovan tudi Auschwitz-Birkenau. Tukaj je bilo vse skupaj še veliko huje za zapornike. V tem uničevalnem taborišču se nahaja železniški peron, ki ga vidimo v vseh filmih, na katerem so ljudi, ko so prišli v taborišče ločili na tiste, ki bodo odšli v taborišče in tiste, ki bodo odšli direktno v plinske celice. Vodička nam je povedala, da je okoli 70% ljudi, ki so prišli v Auschwitz-Birkenau odšla direktno v plinske celice. To so bili večinoma otroci, njihove matere in starejši ter bolni ljudje. Ko smo stali na poti in gledali sliko skupine otrok in starejših ljudi, ki so hodili proti plinskim celicam, ne da bi se zavedali, čemu na proti hodijo, sem dobila po vsem telesu kurjo polt, saj smo stali natančno na mestu, kjer je bila fotografija posneta. Na splošno lahko rečem, da si je Auschwitz vredno ogledati, da se zgodovina ne pozabi. Vendar je zelo težko dojeti razsežnost groze, ki se je tam dogajala. Poleg tega je taborišče zelo obiskano in je v njem neverjetna gneča. Morda bi, če bi bili tam sami, bolj začutila kakšno grozo je predstavljal Auschwitz. Če dobro pomislim je še bolje da sem vse dojemala bolj oddaljeno, saj bi bil drugače ostanek našega izleta preveč depresiven.

Po ogledu taborišča smo odšli v Krakov. Krakov je glavno mesto poljske pokrajine Malopoljske in leži na jugu Poljske. Ima približno 750.000 prebivalcev in je drugo največje Poljsko mesto. Ogledali smo si staro mestno jedro, ki ima največji srednjeveški trg v Evropi. Grad je zelo lep in ima zelo smešno katedralo, vsaj meni je izgledala smešna saj izgleda, kot da je velikanski otrok nametal na kup različne zgradbe, nato pa odšel. Pod gradom je zmajev brlog, v katerem je kip zmaja, ki bruha ogenj, vendar je bil ta del gradu na žalost zaprt. Zelo sem si želela videti ta kip, če ne že zaradi drugega pa zaradi tega da bi se pogrela, saj je bilo okoli nič stopinj. Turistični vodič nam je povedal da bi moralo biti okoli 18 stopinj Celzija. Ogledala sem si tudi podzemni muzej, v katerem so razstavljeni temelji srednjeveškega mesta. V muzeju je bila tudi srednjeveška tehtnica, na kateri sem se stehtala…in zaključek je: vsaj 14 dni jem samo še solato. V Krakovu smo si ogledali še staro židovsko četrt, kjer so snemali večino prizorov za film Schindlerjev seznam. Zvečer smo si privoščili špansko restavracijo in nato odšli v bližjo diskoteko, da okusimo še nočno življenje v mestu.

In tako je bila tu že nedelja. Zadnji dan smo si ogledali rudnik soli Wieliczka. Značilnost rudnika je da so rudarji v 700 letih v rudniku iz soli izklesali podzemne kapele, kipe in slike. Podzemne dvorane so bile veličastne, na trenutku si se počutil kot v filmu Gospodar prstanov v rudniku Moria. Malo me je le motilo, da niso povedali skoraj nič o življenju rudarjev. In imeli smo neprijetno izkušnjo v restavraciji v rudniku, saj bi naj imeli kosilo, pa so pozabili na nas. Tako da smo čakali precej dolgo na ocvrte zrezke s pomfrijem (oz. v mojem primeru samo na pomfri). Na koncu smo imeli kviz o stvareh, ki smo jih videli. In jaz sem pravilno odgovorila na eno izmed vprašanj (kako je umrl zmaj, ki je teroriziral Krakov)- nagrada je bil plišast zmajček z napisom Krakov.

Na splošno lahko rečem, da je bil izlet zelo zanimiv in se že veselim naslednjega.